Pri nas doma je vrtna hiška dolgo časa veljala za nekaj, kar bi bilo super imeti, a se je vedno našlo nekaj bolj nujnega. Enkrat novi žlebovi, drugič menjava ograje, tretjič dopust. Veste tisto – ideja je tam, ampak nikoli ni pravi trenutek.
Potem pa smo imeli eno soboto pravi mali kaos na dvorišču. Kosilnica na enem koncu, lopata na drugem, gnojilo pod teraso, cevi pa razmetane, kot bi jih razneslo. Ko sem poskušala najti rokavice, sem dvakrat obšla hišo in jih še vedno nisem našla. Takrat sem se usedla na stopnico, zavila z očmi in partnerju rekla, da je vrtna hiška nujno potrebna.
Naslednji dan sva šla gledat modele. Jaz sem si predstavljala nekaj majhnega, klasičnega. On pa je gledal večje, bolj resne hiške, skoraj kot miniaturne koče. Na koncu sva kompromis našla nekje v sredini – vrtna hiška, ki ni bila prevelika, a je imela dovolj prostora, da vanjo dejansko pospraviš življenje.
Ko je prišla, sva jo začela sestavljati že dopoldne. Jaz sem držala deske, on je vztrajal, da mora biti vse v nulo ravno, jaz pa sem mu odgovarjala, da ne delava švicarske ure. Ampak bilo je zabavno, res zabavno. Vmes sva se smejala, ker sva dvakrat narobe obrnila steno in jo morala še enkrat dvigniti.
Ko je bila vrtna hiška končana, sem pričakovala navaden občutek zadovoljstva. Ampak dobila sem nekaj povsem drugega. Ko sem stopila notri, je bilo vse tako organizirano, kot v mojem življenju že dolgo ni bilo:
– orodje pospravljeno,
– police urejene,
– cevi zložene,
– vse na svojem mestu.
In prvič po dolgem času nisem imela občutka, da bo vsak projekt na vrtu začel z eno uro iskanja stvari.
Najboljša stvar pa ni bila niti pospravljanje. Bilo je to, da je vrtna hiška postala nekakšen majhen svet zase. Partner si je notri kasneje naredil tudi mini kotiček z radijem in starim stolom. Rekel je, da je to zdaj njegov prostor za pet minut mira.
In prav ima. Vrtna hiška ni samo hiška. Je projekt, ki te združi, prostor, ki te organizira, in občutek, ki ti ga da.