Kar nekaj časa sem opažal, da se je moj vid čedalje bolj slabšal. To me je precej skrbelo, kajti že od nekdaj sem bil tip človeka, ki očal res ni rad nosil. Tudi tista navadna sončna očala so mi šla precej na živce ter sem se jim pogosto kar izogibal. A nekega dne sem opazil, da imam precejšnje težave pri nočni vožnji. Takrat sem pogosto ugotovil, da oddaljenih tabel oziroma smerokazov sploh ne vidim oziroma jih ne morem razbrati, dokler nisem dovolj blizu. Poleg tega je bila nočna vožnja zame prava muka. Vsak avtomobil, ki mi je prišel nasproti, me je zaslepil. To je bilo še posebej občutno ob deževnem vremenu, ko se je svetloba odbijala od dežnih kapljic. No, zaradi tega sem vedel, da bo treba nekaj ukreniti, saj takšna vožnja ni več varna ne zame ne za ostale udeležence prometa.
Tedaj sem se odpravil na test vida in ugotovil, da potrebujem korekcijska očala. To zame ni bilo presenečenje, saj sem to slutil, vseeno pa sem bil nad novico precej potrt. Bil sem namreč prepričan, da se na korekcijska očala ne bom mogel navaditi ali pa me bodo nenehno motila, saj sem imel z očali na splošno precej slabe izkušnje. Zato sem si moral pri okulistu nekako »na silo« izbrati okvirje, ki so mi bili najbolj všeč in najbolj udobni, čeprav mi prav nobeni niso zares ustrezali.
Prvih nekaj tednov nošenja je bilo precej mučnih. Sicer sem bil zelo vesel, da sem lahko končno spet dobro videl, a so me vseeno motila. Danes pa sem se na korekcijska očala na srečo končno navadil in mi ta ne povzročajo več težav, saj imam občutek, kot da nimam nič na glavi.