Pred leti so bile zame adrenalinske aktivnosti nekaj, česar sem se na vsak način želel izogniti. To mi namreč res ni bilo všeč, saj je bil tisti občutek adrenalina, skoraj nekakšnega strahu, meni precej neprijeten. Zaradi tega sem si dolga leta mislil, da razne tovrstne aktivnosti pač niso zame. Ampak z leti moram reči, da se je veliko spremenilo. Kar se tiče tega mojega “strahu” pred adrenalinskimi aktivnostmi, se je to čisto spremenilo in postalo ravno nasprotno. Začel sem se namreč družiti s skupino prijateljev, katerim adrenalin ni bil tuj. Pravzaprav so imeli to precej radi in so začele razne tovrstne aktivnosti naravno zanimati tudi mene.
Skozi leta smo se zato res začeli odpravljati na razne aktivnosti in izkušnje, kjer je prisotnega tudi nekaj adrenalina. Ampak s tem nismo nikoli pretiravali v smislu, kako adrenalinske so, dokler nas ni en dan čakalo jadralno padalstvo. Iskreno, ko mi je prijatelj rekel, da se zanima za to, da bi se odpravili na jadralno padalstvo, sem bil takoj proti. Čeprav sem se navajal na takšne aktivnosti, se mi je to še vedno zdelo čisto preveč in iskreno nisem upal. A tedaj me je začel prepričevati in sem si začel čedalje bolj govoriti, da bo to res edinstvena izkušnja, katere ni nujno, da bom imel še kdaj. Zaradi tega sem na koncu le privolil v jadralno padalstvo, pa čeprav me je bilo tega neizmerno strah. Bil sem namreč prepričan, da na koncu tega ne bom obžaloval.
No, ko pa je prišel tisti dan, moram reči, da sem bil neizmerno živčen. Na trenutke sem si kar mislil, da me bo pobralo. Ampak ko sem bil nato enkrat v zraku in sem se malo umiril, je bila ta izkušnja resnično nekaj neverjetnega. Tisti občutek, ko letiš po zraku, je res neopisljiv.